Januš Aleš Luznar v svojem najnovejšem performansu Ictus Cordis razgali svoj zvočno-vizualni laboratorij; glavni subjekt zvočnega eksperimenta je njegovo srce. Umetnik ga ozvoči z elektronsko prilagojenim stetoskopom in z njim v realnem času modulira s pomočjo zvočnih procesorjev. Zvok se interpretira tudi v digitalno obliko, kar se po deljenem zvočnem spektru v realnem času odraža z nizom abstraktnih vizualizacij. Umetnik torej ustvarja elektroakustični audio-vizualni nastop, kjer raziskuje relacije izvajalca, ki hkrati nastopa v vlogi osrednjega inštrumenta. Vse vizualne in zvočne modulacije so v realnem času.

Projekt raziskuje interakcijo med fizičnim in duševnim organizmom. Čeprav govorita različna jezika, ki sta težko prevedljiva, umetnik išče njune sovpadajoče paralelnosti, prek katerih komunicirata. Srce je organ, ki deluje sam po sebi in v veliki meri nanj lahko vplivamo le posredno. Duševnost pa se nanaša na del človeka, ki želi prevzeti nadzor. V ospredju raziskave je tako organsko telo kot nekaj nepredvidljivega in potencialno strašljivega.

Umetnik v performansu raziskuje tudi Biofeedback oziroma vzajemno reakcijo srca na tok zvočne kompozicije. Biofeedback oziroma biološka povratna zanka je metoda sproščanja, ki se uporablja v terapevtske namene kot pomoč pri vzpostavljanju (posrednega) stika med mislijo, čustvom, intenco in odzivom telesa. Istoimenski inštrument je prek elektrod povezan s posameznikovo kožo ter oddaja svetlobne ali zvočne signale določenih frekvenc. Subjekt tako dobiva povratno informacijo o spremembi njegovih telesnih parametrov, to pa mu omogoča, da zmore pomiriti svoje telo, če na primer izvaja tehnike sprostitve. Ko se posameznik priuči metode, lahko sprostitev ne le doseže brez biofeedback naprave, temveč jo še poglobi. Januš Aleš Luznar bo možnost povratnih zank med telesom in dušo, občutkom in organom odpeljal v manj predvidljive vode.

Kaj je lahko posledica dejanja, ko nekaj tako samoumevnega, neslišnega in intimnega, kot je bitje srca, izpostavimo ne le slišni zvočnosti, temveč s z njim celo manipuliramo v javnosti in ga preizkušamo kot umetniško inspiracijo? Kako se odzivamo na vdor našega lastnega, a hkrati tujega zvoka, ko vstopi v našo zavest in nas praviloma opozarja na nevarnost, notranjo in zunanjo, to pa lahko vodi v tesnobo in anksioznost?

Kakšen bo torej avtonomni odziv umetnika, ki zvok in vizualizacije v prvi vrsti dojema kot subjekt ustvarjalnega ugodja, v tem umetniškem eksperimentu pa se zavestno podaja v srž in brezno nezavednega. Kaj se bo zgodilo z njegovim utripom, ko se bo v znašel krogu svojega občinstva in mu na široko odprl vrata svoje intime?

Ustvarjalec v posvečenem prostoru umetniške intime nagovarja obiskovalce, naj se tudi sami prepustijo zvokom in vizualizacijam njegovega srca.